Tradicijno, medžuslovjansky jezyk byl blizko svezany s panslavizmom. Adepti toj ideologije věret, že vsi Slovjani sut jedin narod, i smeret k jihnogo kulturno-političnogo sjedinjenja. Zajedno s myslju o občej slovjanskoj državě povstala takože ideja občego slovjanskogo jezyka.
HISTORIJA MEDžuslovjanskogo jezyka od 17. stolětija po 21.
Někoji mněli, že rolju vseslovjanskogo jezyka povinen igrati rusky jezyk, t.j. jezyk največšej i najmočnějšej slovjanskoj državy, matersky jezyk skoro poloviny vsih slovjanov. Jednakože panslavisti v drugyh slovjanskyh krajah bojali se ruskoj hegemonije i prědpočitali nevtralnějše razrěšenje. Očevidny kandidat byl staroslovjansky jezyk (ili starocrkovnoslovjansky jezyk), jezyk blizko spokrovnjeny s občem prědkom vsih živyh slovjanskyh jezykov, ktory dodatočno iměl dolgu historiju v pravoslavnoj liturgiji.
Pomimo tyh cěnnostij, staroslovjansky takože nosil s soboju problemy, ibo toj jezyk imaje bogaty pravopis s bukvami i zvukami, ktore dnes nikto uže ne koristi, ravno bogatu i složenu gramatiku i krajno arhaičny slovosbor. Mnogo staroslovjanskyh slov ne prěžilo v modernyh jezykah, a iz drugoj strany, v staroslovjanskom nemaje slov za sovrěmenne pojetja. Da by staroslovjansky mogl služiti obyčnoj vsakodennoj komunikaciji medžu ljudjami, trěba bylo go najprvo modernizovati. Rezultat toj modernizacije jest znany pod mnogymi nazvami: medžuslovjansky, vseslovjansky, novoslovjansky ili prosto slovjansky. Možno jest kazati, že medžuslovjansky načinaje se tamo, kde končaje se staroslovjansky.
Prvy avtor, ktory publikoval medžuslovjansku gramatiku, jest hrvatsky duhovnik Juraj Križanič. V tečenju 1659-1666 lět on pisal gramatiku osnovanu glavno na russkom izdanju crkovnoslovjanskogo i na ikavskom narěčju hrvatskogo, ale v menšej měrě takože na poljskom i drugyh slovjanskyh jezykah. Križanič imenoval svoj projekt «Ruski jezik», da by zadovolil rosijskogo carja.
Pomimo tyh cěnnostij, staroslovjansky takože nosil s soboju problemy, ibo toj jezyk imaje bogaty pravopis s bukvami i zvukami, ktore dnes nikto uže ne koristi, ravno bogatu i složenu gramatiku i krajno arhaičny slovosbor. Mnogo staroslovjanskyh slov ne prěžilo v modernyh jezykah, a iz drugoj strany, v staroslovjanskom nemaje slov za sovrěmenne pojetja. Da by staroslovjansky mogl služiti obyčnoj vsakodennoj komunikaciji medžu ljudjami, trěba bylo go najprvo modernizovati. Rezultat toj modernizacije jest znany pod mnogymi nazvami: medžuslovjansky, vseslovjansky, novoslovjansky ili prosto slovjansky. Možno jest kazati, že medžuslovjansky načinaje se tamo, kde končaje se staroslovjansky.
Prvy avtor, ktory publikoval medžuslovjansku gramatiku, jest hrvatsky duhovnik Juraj Križanič. V tečenju 1659-1666 lět on pisal gramatiku osnovanu glavno na russkom izdanju crkovnoslovjanskogo i na ikavskom narěčju hrvatskogo, ale v menšej měrě takože na poljskom i drugyh slovjanskyh jezykah. Križanič imenoval svoj projekt «Ruski jezik», da by zadovolil rosijskogo carja.
Pozdněje, Križaničev priklad naslědovali takože mnogi drugi jezykoznavci i ini. Najvažnějše srěd njih sut:
Na početku digitalnoj ery ove stare projekty byli už davno zabezpamečene. Jednakože Internet pričinil malo vozrodženje panslavističnoj ideje, a kromě togo, v novym, globalizovanym světu pojavila se nova potrěba komunikacijnogo srědstva medžu slovjanami raznyh narodnostij. Blagodareči Internetu povstali različne nove projekty medžuslovjanskogo jezyka.
V lětah 2001–2002 pojavili se v Internetu četyri nove projekty:
Slovo (takože zvany "Slověnskyj język" ili "Slověnščina") byl surabotničsko dělo trěh avtorov (Štefan Vitězslav Pilat, Piotr Mazur i Georgi Ogneslav Mihov), osnovano na rekonstruovanym praslovjanskom. Jezyk slovo iměl sedm padežev, dvojinu i različal medžu tvrdymi i mekkymi vzorami. Alfabet sodržival bukvy ě, ę, ǫ, ă i mekke suglasky ľ, ń, ť i ď. Na stranici projekta bylo mnogo informacije o etimologiji i sklonjenjah imennikov, pridavnikov i zaimennikov, ale ne bylo opisanja časovanja glagolov. V grupě Yahoo! byl slovnik ok. 1700 slov.
- J. Herkel — Universalis Lingua Slavica (1826)
- B. Raič — Vseslavenščina (1853)
- V. Bambas — Vsjeslovianьskyь (1861)
- M. Majar-Ziljski — Pravopis Slavjanski (1865)
- I. Hošek — Neuslawisch (1907)
- J. Konečny — Slavina (1912)
- B. Holy — Slavski jezik (1920)
- L. Podmele — Mežduslavjanski jezik (1950)
Na početku digitalnoj ery ove stare projekty byli už davno zabezpamečene. Jednakože Internet pričinil malo vozrodženje panslavističnoj ideje, a kromě togo, v novym, globalizovanym světu pojavila se nova potrěba komunikacijnogo srědstva medžu slovjanami raznyh narodnostij. Blagodareči Internetu povstali različne nove projekty medžuslovjanskogo jezyka.
V lětah 2001–2002 pojavili se v Internetu četyri nove projekty:
Slovo (takože zvany "Slověnskyj język" ili "Slověnščina") byl surabotničsko dělo trěh avtorov (Štefan Vitězslav Pilat, Piotr Mazur i Georgi Ogneslav Mihov), osnovano na rekonstruovanym praslovjanskom. Jezyk slovo iměl sedm padežev, dvojinu i različal medžu tvrdymi i mekkymi vzorami. Alfabet sodržival bukvy ě, ę, ǫ, ă i mekke suglasky ľ, ń, ť i ď. Na stranici projekta bylo mnogo informacije o etimologiji i sklonjenjah imennikov, pridavnikov i zaimennikov, ale ne bylo opisanja časovanja glagolov. V grupě Yahoo! byl slovnik ok. 1700 slov.
«Gramatično izkazańje ob ruskom jeziku» Juraja Križaniča, prva medžuslovjanska gramatika iz 1665 goda
Slovio byl projekt slovačskogo emigranta v Švejcariji, Marka Hučka. Iměl kompletnu gramatiku i veliky slovnik s tysečami slov. V protivnosti k množinstvu poprědnjih projektov slovio byl mnogo oproščeny jezyk i jegova shematična gramatična struktura byla bliz identična k esperantu. Pravopis byl ograničeny k sostavu ASCII, a vměsto š, č, ž, dž i šč Hučko vvedl digrafy sx, cx, zx, gx i wx. Nejasno jest, byl li slovio zaisto naměrjeny kako vseslovjansky jezyk: iz internetnoj stranice možno jest dojdti do izvoda, že slovio iměl byti konkurent esperanta kako globalny jezyk.
Proslava ukrajinskogo Amerikanca, Juraj Doudi, iměla byti "prosty slovjansky jezyk dlja putovateljev". Stranica projekta sodrživala mnogo nekompletno opisanje gramatiky, jednu lekciju, několiko prikladnyh rěčenj i kratky slovnik ok. 550 slov. Jezyk izgledal, kako by bylo improvizovany, a pravopis byl osnovany na anglijskom.
Glagolica, projekt češskogo avtora, "Slavoboj" Richard Ruibar, pisany latiniceju (s bukvami ě, ľ, ň, ť, ď, ŕ, ś i dolgymi samoglaskami) i takože osnovany na praslovjanskom, ale bolje ovplyvnjeny češskom. Glagolica iměla odnositeljno kompletnu gramatiku i kratky slovnik 635 slov.
Odnošenja medžu avtorami tutyh projektov byli prijateljske i oni hvalili svoje vzajemne projekty. Pravdopodobno zato, že srěd njih najaktivnějši i najbolje razrabotany projekt rěšiteljno byl slovio, ostale tri projekty byli ostavjene od svojih avtorov i s vrěmenem izčeznuli iz sěti. V tečenju slědujučih lět slovio byl jediny dostupny vseslovjansky jezyk, privlěkal vnimanje medijev i stal prvy vseslovjansky jezyk s občinoju 10-15 koristnikov i několiko deseti zainteresovanyh ljudij, glavno panslavistov v slovjanskoj emigraciji. Ale čim bolje slovio primětili jezykoznavci i Slovjani v slovjanskyh državah, tym veče bylo kritiky za jegovu umětnost i prěvagu russkyh slov v slovosboru. Hučko odkydal vse prědstavjene reformy i vměsto togo obvinjal svojih kritikov za zavist i protislovjansku agitaciju, vslěd čego slovio utratil mnogo podpora. V dekembru 2005 goda monopol skončil se, kogda pojavil se v sěti novy shematičny jezyk pod nazvoju slavido (pozdněje: S-lingva, sloviensk).
V marcu 2006 goda grupa ljudij rěšila, že reformovanje slovio ne jest možno, i započela novy jezyk pod nazvoju slovianski. Cělj bylo iztvorjenje jezyka najbolje kako možno približenogo prirodnym slovjanskym jezykam posrědstvom kako možno najprostějšimi srědstvami, ktory byl by razumlivy Slovjanam bez prědnjego učenja. V prvoj fazě slovianski byl razvivany v trěh različnyh variantah: slovianski-N (naturalistična versija s šestju padežami), slovianski-P (od "pidžin" ili "prosty", versija bez padežev) i slovianski-S (shematična versija). Vse te gramatične «dialekty» dělili s soboju jedin pravopis, jednu fonologiju i jedin slovosbor. Glavny princip projekta bylo ravno važenje vsih trěh slovjanskyh větv posrědstvom sistema «glasovanja». Latinica i kirilica byly takože koriščene ravno.
V 2009 g. grupa rěšila, že odtud naturalistična versija bude služebno nazyvati se slovianski. Slovianski vprvo byl znany iz internetnoj gazety, Slovianska Gazeta. V 2010 g. slovianski stal znany blagodareči statijam, ktore v raznyh krajah pojavili se v presě, medžu drugymi na poljskom portalu Interia.pl, v srbskoj gazetě Večernje Novosti i v srbskom izdanju Reader's Digest.
Atmosfera medžu avtorami slovianskogo i slovio byla notorično zla, ale byli takože opyty k sjedinjenju, ktore kombinovali oproščenu formu slovianskoj gramatiky s večšim slovnikom slovio. V 2008 g. koristnik s prězviščem «Hellerick» prědstavil projekt rozumio. Poslědovateljno v fevruarju 2009 g. povstal novy projekt, na početku pod nazvoju slavju slovio, potom pod nazvoju slovioski. Točno tako, kako v padu slovianskogo, slovioski byl sutrudničsky projekt trěh avtorov, razrabotany v trěh versijah («uravnjah»).
V 2010 g. pojavil se novy projekt pod nazvoju novoslovienskij (pozdněje novoslověnsky). Avtor projekta byl češsky kompjuterny programator Vojtěh Merunka. Cělj ovogo jezyka byla modernizacija staroslovjanskogo jezyka, ale osnovany byl takože na projektah glagolica i slovianski. Iměl složenu gramatiku (sedm padežev, četyrinadset vzorov imennikov, dvojinu, tri prošle vrěmena), ale odnositeljno prostu fonologiju (na početku bez y, ale s glaskoju ě pisanoju ie).
Proslava ukrajinskogo Amerikanca, Juraj Doudi, iměla byti "prosty slovjansky jezyk dlja putovateljev". Stranica projekta sodrživala mnogo nekompletno opisanje gramatiky, jednu lekciju, několiko prikladnyh rěčenj i kratky slovnik ok. 550 slov. Jezyk izgledal, kako by bylo improvizovany, a pravopis byl osnovany na anglijskom.
Glagolica, projekt češskogo avtora, "Slavoboj" Richard Ruibar, pisany latiniceju (s bukvami ě, ľ, ň, ť, ď, ŕ, ś i dolgymi samoglaskami) i takože osnovany na praslovjanskom, ale bolje ovplyvnjeny češskom. Glagolica iměla odnositeljno kompletnu gramatiku i kratky slovnik 635 slov.
Odnošenja medžu avtorami tutyh projektov byli prijateljske i oni hvalili svoje vzajemne projekty. Pravdopodobno zato, že srěd njih najaktivnějši i najbolje razrabotany projekt rěšiteljno byl slovio, ostale tri projekty byli ostavjene od svojih avtorov i s vrěmenem izčeznuli iz sěti. V tečenju slědujučih lět slovio byl jediny dostupny vseslovjansky jezyk, privlěkal vnimanje medijev i stal prvy vseslovjansky jezyk s občinoju 10-15 koristnikov i několiko deseti zainteresovanyh ljudij, glavno panslavistov v slovjanskoj emigraciji. Ale čim bolje slovio primětili jezykoznavci i Slovjani v slovjanskyh državah, tym veče bylo kritiky za jegovu umětnost i prěvagu russkyh slov v slovosboru. Hučko odkydal vse prědstavjene reformy i vměsto togo obvinjal svojih kritikov za zavist i protislovjansku agitaciju, vslěd čego slovio utratil mnogo podpora. V dekembru 2005 goda monopol skončil se, kogda pojavil se v sěti novy shematičny jezyk pod nazvoju slavido (pozdněje: S-lingva, sloviensk).
V marcu 2006 goda grupa ljudij rěšila, že reformovanje slovio ne jest možno, i započela novy jezyk pod nazvoju slovianski. Cělj bylo iztvorjenje jezyka najbolje kako možno približenogo prirodnym slovjanskym jezykam posrědstvom kako možno najprostějšimi srědstvami, ktory byl by razumlivy Slovjanam bez prědnjego učenja. V prvoj fazě slovianski byl razvivany v trěh različnyh variantah: slovianski-N (naturalistična versija s šestju padežami), slovianski-P (od "pidžin" ili "prosty", versija bez padežev) i slovianski-S (shematična versija). Vse te gramatične «dialekty» dělili s soboju jedin pravopis, jednu fonologiju i jedin slovosbor. Glavny princip projekta bylo ravno važenje vsih trěh slovjanskyh větv posrědstvom sistema «glasovanja». Latinica i kirilica byly takože koriščene ravno.
V 2009 g. grupa rěšila, že odtud naturalistična versija bude služebno nazyvati se slovianski. Slovianski vprvo byl znany iz internetnoj gazety, Slovianska Gazeta. V 2010 g. slovianski stal znany blagodareči statijam, ktore v raznyh krajah pojavili se v presě, medžu drugymi na poljskom portalu Interia.pl, v srbskoj gazetě Večernje Novosti i v srbskom izdanju Reader's Digest.
Atmosfera medžu avtorami slovianskogo i slovio byla notorično zla, ale byli takože opyty k sjedinjenju, ktore kombinovali oproščenu formu slovianskoj gramatiky s večšim slovnikom slovio. V 2008 g. koristnik s prězviščem «Hellerick» prědstavil projekt rozumio. Poslědovateljno v fevruarju 2009 g. povstal novy projekt, na početku pod nazvoju slavju slovio, potom pod nazvoju slovioski. Točno tako, kako v padu slovianskogo, slovioski byl sutrudničsky projekt trěh avtorov, razrabotany v trěh versijah («uravnjah»).
V 2010 g. pojavil se novy projekt pod nazvoju novoslovienskij (pozdněje novoslověnsky). Avtor projekta byl češsky kompjuterny programator Vojtěh Merunka. Cělj ovogo jezyka byla modernizacija staroslovjanskogo jezyka, ale osnovany byl takože na projektah glagolica i slovianski. Iměl složenu gramatiku (sedm padežev, četyrinadset vzorov imennikov, dvojinu, tri prošle vrěmena), ale odnositeljno prostu fonologiju (na početku bez y, ale s glaskoju ě pisanoju ie).
V 2011 g. načela se blizka surabota medžu projektami slovianski, slovioski i novoslověnsky pod občeju nazvoju medžuslovjansky, čto medžu drugymi izražalo se občim slovnikom. V tomže godu slovioski prěstal jestvovati kako projekt odděljeny od slovianskogo, a slovianski byl prětvorjeny v bolje fleksibilny jezyk, osnovany na slovianskom, novoslověnskom i na starějših projektah. V tečenju lět 2011–2017 slovianski (uže pod nazvoju «medžuslovjanski») i novoslověnsky jestvovali kako dvě, ne vpolno standardizovane, versije jednogo jezyka, ktore postupno sbližali se k sobě. V juniju 2017 g. vslěd konferencije CISLa 2017 prědstavitelji oboh projektov rěšili založiti komisiju, ktoroj zadanje bylo likvidovanje poslědnjih razlik v gramatikě, a uže v juliju povstala objedinjena medžuslovjanska gramatika.
Dnes vo světu sut okolo 7-10 tyseči govoritelij medžuslovjanskogo jezyka, a jegovy avtory živut v raznyh krajinah i pokušajut se popularizovati jezyk prěz internet-subkulturu.
Dnes vo světu sut okolo 7-10 tyseči govoritelij medžuslovjanskogo jezyka, a jegovy avtory živut v raznyh krajinah i pokušajut se popularizovati jezyk prěz internet-subkulturu.
Podkast s Vojtěchom Měrunkoju o jego životu a tvorenju medžuslovjanskogo jezyka, 2021 g.
