Pridavniky (abo priložniky) vsegda sut regularne. Rodom, čislom i padežem suglaset s imennikom, a obyčno sut pisajeme prěd njimi. Sklonjenje jest jedno, ale sut dva vzory: tvrdy i mekky vzor. V koloně mužskyh imennikov podane sut prvo žive, a potom nežive.

Prislovniky i stupnjevanje

Iz pridavnika tvori se prislovnik, izměnjajuči končinu -y/-i na -o/-e: dobro, svěže.

Vtory stupenj (komparativ) pridavnikov tvori se s pomočju končiny -ějši (prislovnik: -ěje): slaby > slabějši, slaběje. Ako pridavnik končaje se na -eky, -oky ili -ky, vměsto togo dodavaje se -ši (prislovnik: -je): široky > širši, širje, daleky > dalši, dalje, legky > legši, vuzky > vuzši, vuže.
Tretji stupenj (superlativ) tvori se dodavajuči prědrastku naj- k vtoromu stupnju: najslabějši (prislovnik: najslaběje).

Někoje pridavniky imějut neregularno stupnjevanje:

• veliky > bolši ili večši (prislovnik: bolje ili veče)
• maly > menši (prislovnik: menje)
• dobry > lěpši ili lučši (prislovnik: lěpje ili lučše)
• zly > gorši (prislovnik: gorje)
• blagy > unši ili blažejši (prislovnik: unje ili blažeje)
• legky > legši (prislovnik: legše)
• mekky > mekši (prislovnik: mekše)

Jest takože drugy sposob stupnjevanja v medžuslovjanskom, imenno s pomočju prislovnikov bolje, najbolje ili vyše, najvyše. Tuta metoda koristi se glavno za dolžejše pridavniky, napr.: složeny > bolje/vyše složeny > najbolje/najvyše složeny.

V sravnjenjah koristi se v vtorom stupnju prědložnik od: Tuta kniga jest lěpša od tamtoj knigy. Možno jest takože koristiti slovo neželi: Tuta kniga jest lěpša neželi tamta kniga.

V tretjem stupnju koristi se prědložnik iz: Tuta kniga jest najlěpša iz vsih mojih knig.

Poslě prědložnikom osobne zaimenniky tretjej osoby vsegda imajut protetičnu n-: od njego, bez njih, za nju.

Prisvojiteljne zaimenniky

Prisvojiteljne (posesivne) zaimenniky sut: moj, tvoj, naš, vaš i svoj, a takože čij, něčij, ničij i t.d. V padu zaimennikov tretjej osoby koristi se abo roditeljnik jego, jej, jih, abo prisvojiteljne formy jegov, jejin, jihny. Vse prisvojiteljne zaimenniky sklanjajut se kako pridavniky: moj, mojego...; jegov, jegovogo...

Ukazateljne zaimenniky

Ukazateljne (demonstrativne) zaimenniky mogut byti različne. Universalnym ukazateljnym zaimennikom jest toj. Hočemo li različati medžu blizkostju i udaljenostju, togda sut dvě možnosti: sej za blizkost a toj za udaljenost, abo tutoj za blizkost, a tamtoj za udaljenost. Sej jest staroslovjansky zaimennik, ktory jest ostavil slědy v vsih slovjanskyh jezykov, ale pomimo togo može byti nerazumlivy za mnogyh.

Sej i toj sut odpovědniky mekkogo i tvrdogo vzora; tutoj i tamtoj sut sklonjene kako toj.

Pytateljne (interrogativne) zaimenniky sut kto za osoby i čto za prědmety. Sut takože pytateljne pridavniky ktory (ili koj) i kaky. S pomočju pytateljnyh zaimennikov tvori se takože čest označiteljnyh i neoznačiteljnyh zaimennikov, napr. někto, ničto, vsaky, inako.

Čislovniky

Osnovne čislovniky sut: 1 – jedin/jedna/jedno, 2 – dva/dvě, 3 – tri, 4 – četyri, 5 – pet, 6 – šest, 7 – sedm, 8 – osm, 9 – devet, 10 – deset. Vyše čislovniky tvori se dodavajuči -nadset (11-19), -deset (20-90) i -sto (200-900). Končinu -sto možno sklanjati ili ne: dvasto/tristo/petsto i dvěstě/trista/petsot oba sut pravilne.

Sklonjeńje jest pokazano v slědujučej tabelě. Vse čislovniky od 5 do 99 sklonjaje se kako imenniky tipa kost.

Odnositeljne (relativne) zaimenniky sut tri:

Najčestěje strěčany jest ktory – sklonjeny kako pridavnik

Možny jest takože južnoslovjansky koj – sklonjeny kako moj

Koristimy jest takože něčto arhaičny iže – v imeniteljniku vsih rodov i čisl, v drugyh padežah sklonjeny kako forma on + -že (iže, jegože, jemuže i t.d.).

Redne čislovniky tvori se dodavajuči -y do osnovnyh čislovnikov (pety, sedmy, devetdesety), s izključenjem prvy, vtory/drugy, tretji, četvrty. Čislovnik sto imaje abo stoty abo sotny. Povyše 999 dodavaje se končinu -ny: tysečny, milionny i t.d.

Ulomky (frakcije), s izključenjem slova pol (polovina, polovica) tvori se dodavajuči končinu -ina do rednyh čislovnikov: tretjina, četvrtina, petina i t.d.

Sborne čislovniky: dvoje, troje, četvero, petero, šestero, sedmero i t.d. Tuta grupa sodrživaje takože oboje. Možno jest je koristiti za měšane grupy s mužami i ženami (dvoje studentov), za grupy ljudij ili životnyh neoznačenogo pola (osmero ljudij, troje telet), za prědmety, ktore obyčno sut v parě (dvoje rukavic) i za slova, ktore jedino imajut formy v množstvenom čislu (dvoje dverij). Sborne čislovniky sut slědžene od roditeljnika množiny, hoti mogut takože byti bez imennika (my oboje, zabava v troje).

Množiteljne čislovniky: jediny, dvojny, trojny, četverny, peterny, šesterny i t.d. Iz korenjev tutyh čislovnikov možno jest tvoriti glagoly: podvojiti, raztrojiti i t.d. Druga kategorija množiteljnyh čislovnikov sut prislovniky, ktore dodavajut -kratno k osnovnomu čislovniku: jednokratno, dvakratno, trikratno, mnogokratno, několikokratno i t.d.

Različajuče čislovniky značet: X raznyh rodov něčego. Stara forma jest dvoj, troj (sklonjene kako moj), ale jasnějše i čestěje koristime sut: dvojaky, trojaky, četveraky, peteraky, kolikoraky i t.d. Kako prislovniky (trojako) značet «X sposobami».

Iz čislovnikov možno tvoriti imenniky, na priklad v padu avtobusnoj linije, radiovoj ili televizijnoj stancije, banknota, igrašnoj karty ili školnoj ocěnky, koristaje se končinu -ka: jedinka, dvojka, trojka, četverka, petka i t.d.

Vid

Medžuslovjansky, kako vse druge slovjanske jezyky, različaje medžu glagolami sovršenogo i nesovršenogo vida. Sovršeny vid označaje, že akcija jest, byla ili bude ukončena, i koncentruje se na rezultatu tutoj akcije, a ne na samom proběgu. V padu nesovršenogo vida akcija v danoj hvilji trvaje ili povtarjaje se. Ako glagol prědstavjaje dviženje, sovršeny vid označaje konkretny směr, a nesovršeny vid označaje, že nemaje směra.

Glagoly bez prědrastky obyčno sut nesovršene. Množinstvo nesovršenyh glagolov imajut takože sovršeny odpovědnik, skoro vsegda v formě prědrastky:

dělati ~ sdělati
čistiti ~ izčistiti
pisati ~ napisati

Prědrastka često izměnjaje značenje i zato potrěbne sut takože «vtorne» nesovršene glagoly, t.j. stvorjene na osnově sovršenogo glagola. Jihno tvorjenje děje se regularno:

-ati > -yvati (napr. zapisati ~ zapisyvati, dokazati ~ dokazyvati)

-iti > -jati, s prodolženjem korenja samoglasky (napr. napraviti ~ napravjati, pozvoliti ~ pozvaljati, oprostiti ~ opraščati)

Někoje pary sut neregularne, napr. nazvati ~ nazyvati, prijdti ~ prihoditi, podjeti ~ podimati.

Korenje

Časovanje glagolov jest notorično složeno v slovjanskyh jezykah. Medžuslovjansky opraščaje toj sistem tako, že sut dvě klasy: slova na -iti i ostale. Kromě togo trěba jest zapametati, že glagoly imajut dva korenje: prvy služi k tvorjenju infinitiva, prošlogo vrěmena, kondicionala, prošlyh pričestij i glagolnogo imennika, vtory služi tvorjenju sučego vrěmena, razkaznika i sučih pričestij. Najčestěje možno jest te dva korenje regularno izvesti iz infinitiva:

• prvy korenj jest ravny infinitivu bez končiny -ti: dělati > děla-, prositi > prosi-, nesti > nes-. V padu glagolov na -sti, korenj takože može končati se na t abo d, napr. nesti > nes-, ale: vesti > ved-, gnesti > gnet-.
• vtory korenj sostoji se iz dvoh klas:
• prva klasa končaje se na suglaskě i sodrživaje vse glagoly kromě mnogosložnyh glagolov na -iti
• glagoly na -ati obyčno imajut -aj-: dělati > dělaj-
• glagoly na -ovati imajut -uj-: kovati > kuj-
• glagoly na -nuti imajut -n-: tegnuti > tegn-
• jednosložne glagoly imajut -j-: piti > pij-, čuti > čuj-
• u glagolov, ktore imajut prvy korenj na suglaskě, vtory korenj jest identičny prvomu: nesti > nes-, vesti > ved-
• vtora klasa sodrživaje mnogosložne glagoly na -iti (i množinstvo glagolov na -ěti): prositi > pros-i-, viděti > vid-i-

Sut takože směšane glagoly, u ktoryh ne možno jest regularno izvesti vtory korenj iz prvogo, napr. pisati > piš-, spati > spi-, zvati > zov-. V takyh padah trěba jest naučiti se vtorogo korenja oddělno.